Notranji mir in odpuščanje

Konec leta – čas, da razpustimo jezo, zamere in bolečino

Ko spustimo preteklost, ustvarimo prostor za mir in ljubezen

Pred kratkim sem se udeležila Vikenda doživetij v Kranjski Gori, kot predstavnica Lightkeeperja. Tam smo ustvarjali prostor, kjer smo nežno sproščali blokade in izvajali energijske tretmaje, ki pomagajo odpreti srce in spustiti težke energije.

Med tem pa sem obiskala tudi predavanje zdravnice Sanele Peresciutti. Že naslov na platnu je obetal nekaj posebnega: “Pridite, da skupaj jokamo.” Ko sem sedela tam, sem čutila, kako solze pridejo same od sebe, a v srcu je nastajal globok občutek resnice, boleče, a hkrati osvobajajoče.

Sanela skrbi za ljudi na koncu njihove življenjske poti in njene besede so me močno ganile: nikoli na koncu življenja ljudje ne hvalijo dosežkov ali bogastva. Obžalujejo odnose. Obžalujejo zamere, ki so ostale neizrečene. Obžalujejo besede, ki bi lahko spremenile vse, a so ostale v tišini srca.

“Ko pride konec, ne šteje, koliko smo imeli ali naredili. Šteje, kako smo ljubili in kako smo bili ljubljeni.”

Zgodba, ki nas uči nežnosti in poguma

Sanela je pripovedovala o možu in ženi, ki sta več let spala vsak v svoji sobi. Vsak je čakal, da bo drugi popustil, vsak je čakal, da bo prvi rekel: “Oprosti.” Toda ego in jeza sta bila močnejša od želje po spravi.

V jezi je žena večkrat izrekla: “Bog da crko.” A globoko v sebi sta oba želela le eno, spet spati skupaj, držati drug drugega za roko in si reči: “Vem, da sem se zmotil-a. Ljubim te.”

Ko je mož umrl, je žena prišla k Saneli in v solzah vprašala: “Kaj če sem to jaz priklicala? Kaj če sem jaz kriva, da se je zgodilo?” In tako ju je prej smrt ločila, čeprav sta si oba v resnici želela drugače. 

Zakaj dovolimo, da nas zadržuje jeza?

Kolikokrat še dovolimo, da nas ego, ponos ali strah zadržuje? Kolikokrat držimo v sebi jezo, ki nas počasi uničuje od znotraj?

Nerešeni odnosi puščajo rane, ki ne izginejo same od sebe. Na energijskem nivoju se te rane spreminjajo v razpoke, v bolečino, utrujenost, v bolezni. Odpuščanje ni slabost. Odpuščanje je pogum srca. To ni darilo drugim, to je darilo sebi. To je trenutek, ko srce globoko vdihne in reče:

“Ne bom več nosil te teže. Ne bom več dovolil, da bolečina kroji moje življenje.”

Nežno spustimo, kar nas bremeni

Med vikendom v Kranjski Gori sem še bolj čutila moč skupinskega prostora, kako že sama prisotnost in energija drugih pomaga, da si dovolimo odpreti srce in spustiti jezo.

Lahko se posvetimo meditaciji odpuščanja, dovolimo si čutiti, izraziti in razpustiti čustva. Lahko uporabimo Lightkeeper healing simbol, simbol za spuščanje in odpuščanje, ki pomagata nežno sprostiti in odpreti srce.

Če čutimo, da potrebujemo podporo, obstajajo načini, da se ne bomo počutili sami, prostor, kjer lahko nežno spustimo, brez pritiska ali pričakovanj. Če želite, da vas nekdo nežno spremlja v tem procesu, je vedno prostor, kjer vas čaka podpora, le za vas.

Refleksija za konec leta

Konec leta je kot ogledalo: pogledamo vase in v svoje odnose. Čas, da se vprašamo:

• Koga nosim v sebi v jezi?
• Koga si želim spustiti iz srca?
• Kje lahko naredim korak sprave, pa naj bo še tako majhen?

Odpuščanje ni pozaba, ni izgovor. Odpuščanje je svoboda srca, trenutek, ko si dovolimo ponovno čutiti ljubezen, toplino, mir in radost.

Naj bo letošnji konec leta trenutek, ko spustimo jezo, zamere in bolečino. Naj bo trenutek, ko si dovolimo živeti brez bremena preteklosti.

Renata ❤️