Povezava s seboj

Mislila sem, da vsi znamo poslušati sebe

Kako leta pogojevanja, pričakovanj in hrupa prekinejo našo najgloblje povezavo in kako jo obnoviti

Dolgo časa sem bila prepričana, da je povezava s seboj nekaj samoumevnega. Da jo ima vsak človek. Da jo vsi čutimo, vsi slišimo, vemo zanjo in da je to preprosto del nas.
Zakaj sem tako mislila? Ker sem jo imela sama. Močno, jasno, skoraj glasno.

Že od malih nog sem čutila notranji glas, vedenje, ki mi je vedno znalo povedati, kaj je prav, kaj je dobro, kaj naj grem, kaj naj pustim, pozabim.
In kljub temu tega notranjega glaska v sebi nisem upoštevala.

Delala sem drugače. Sledila sem temu, kar so drugi rekli. Kar je bilo “pametno”, “varno”, “normalno”. Notranji glas je bil in mi govoril drugače, a jaz sem ga znova in znova potiskala na stran.

Šele čez leta sem razumela, kako dobro je poslušati ta glas in mu slediti, saj nas vodi, vsakega od nas.

“Kakšno povezavo?”

Nekaj dni nazaj sem na Facebooku objavila kratek video o tem, kako sem mislila, da se vsi znamo povezati s seboj. In en komentarjev mi je potrdil, da ni tako.

Gospod je vprašal: “Kakšno povezavo?”
Iskreno vprašanje.

In v tistem trenutku sem si rekla, seveda. Seveda ne ve, o čem govorim. Ker če že dolgo let nisi čutil te povezave s seboj, kako bi sploh še vedel, da obstaja?

Enako se zgodi pri nekaterih ljudeh, ki pridejo k meni na tretma ali tečaj. Na začetku jim pogosto ni jasno, o čem govorim. In to ni nič obsojajočega. Sploh ne. To je samo znak, da so ti sloji, te blokade, ta podzavestna prepričanja, vse kar so nam govorili skozi življenje, prerasli čez tisto, kar mi v resnici smo.

Ta glas imamo vsi, čisto vsi, samo dostop je zaprt

Tudi nevroznanost potrjuje, da telo procesira ogromno informacij, preden jih zavestni um sploh zazna. Tako da, telo ve, samo vprašanje je, ali imamo povezavo s seboj dovolj odprto, da to slišimo.

Ta notranji glas imamo vsi. Samo dostop do njega je pri nekaterih bolj ali manj zaprt. In to ni nič takšnega, je preprosto posledica vsega, kar smo doživeli.

Predstavljaj si, da si se rodil z jasnim, čistim signalom. Kot radio, ki lepo in glasno predvaja. In potem so prišla leta in signal so začeli motiti šumi.

Zakrila so ga leta pogojevanja, “bodi priden“, “ne joči“, “ne bodi preveč“, “kaj bodo rekli drugi.” Zakrila so ga pričakovanja staršev, šole, družbe in kdo moraš biti, kaj moraš doseči, kako moraš izgledati. Zakril ga je hrup modernega življenja, TV, telefoni, družbeni mediji, nenehno hitenje, ki nas konstantno vleče ven in s tem stran od sebe.

Zakril ga je tudi strah. Strah, da če res poslušaš sebe, boš razočaral druge. Da boš drugačen. Da boš sam.

Spet nekaterim ga je zakrila travma, trenutki v življenju, ko je bilo preveč nevarno biti v stiku s seboj. Ko se je telo zaprlo kot zaščita. In ostalo zaprto, tudi ko nevarnosti ni bilo več.

In kaj je posledica vsega tega? Živiš, ampak ne čisto svoje življenje. Delaš, ampak ne to, kar bi res rad delal. Izbiraš, ampak večkrat po merilih drugih.

Zakaj se počutiš izgubljeno, utrujeno ali pod stresom

In potem se sprašuješ…

Zakaj sem izčrpan? Zakaj sem ves čas pod stresom? Zakaj sem globoko v sebi nezadovoljen? Zakaj se zjutraj zbudim brez volje? Zakaj mi nič ne prinese pravega veselja? Zakaj se to dogaja ravno meni, zakaj, zakaj, zakaj…

Zakaj? Ker ne živiš iz sebe. Ker je tvoja povezava s seboj prekinjena ali zaprta. Ker so ti sloji prekrili tisto, kar v resnici si.

In telo to čuti. Čuti neskladje med tem, kar si v resnici, in tem, kako živiš. To neskladje se kaže kot utrujenost, kot napetost, kot anksioznost, kot občutek, da te življenje nosi, namesto da bi ga ti usmerjal in vodil.

Sloji, ki so prekrili tebe

Vsi ti sloji, pričakovanja, programiranja, prepričanja, ki vsa sploh niso naša, so se nalagali počasi. Vsa ta leta

In ker so prihajali postopoma, smo jih sprejeli kot del sebe. Kot resnico, “takšen pač sem.”

A to ni res. To so samo sloji, ki jih lahko olupiš. Počasi, nežno…

Pod njimi si ti. Povezan s seboj, tako kot si bil na začetku.

Kako obnoviti povezavo s seboj

Ko ljudje pridejo k meni, na tretma ali na tečaj, večkrat rečejo:
“Ne vem točno, zakaj sem tukaj. Samo čutim, da nekaj manjka ali preprosto sem moral priti.”

In to je super. To je tisti drobni signal, morda komaj slišen, da notranji glas še vedno obstaja. Da čaka, da ga ponovno zaslišiš.

Pri delu z Lightkeeper Healing se ukvarjamo točno s tem, lupimo plasti, se odpiramo, vračamo k sebi.

S pomočjo simbolov svetlobe, dvigom vibracije in energijskim povezovanjem se začne odpirati tisto, kar je bilo leta in leta zaprto. Blokade, podzavestna prepričanja, stara programiranja, vse to se začne raztapljati. In ko se ti sloji redčijo, se začne dogajati nekaj čudovitega.

Spet začneš slišati sebe. Spet začneš dobivati informacije od sebe, ne od drugih. Spet začneš vedeti, kaj želiš, kaj ti ustreza, kam greš in slediš svoji poti.

Spet začneš zaupati svoji lastni povezavi, povezavi s seboj.

In zakaj ti to govorim, ker ti iz lastnih izkušenj povem, da to, spremeni vse. Spremeni tvoje življenje.

Začni tam, kjer si

Ni potrebno, da že zdaj razumeš vse. Ni potrebno, da verjameš v vse. Potrebno je samo, da čutiš željo, pa čeprav samo malo, da je čas, da se vrneš k sebi.

Če bereš to in se te besede dotaknejo, je to tisti tihi šepet, ki čaka, da ga ponovno slišiš.

Povabim te

na naslednji Lightkeeper Healing tečaj 1. stopnje, ki bo 16. maja 2026.
Na tečaju se boš naučil, kako odpreti to povezavo s seboj in kako jo ohranjati, počasi, sloj za slojem.

Če čutiš, da je to zate, te vabim.

Renata ❤️